Ko zapleten v ribiško vrvu obležiš na dnu morja!

Zlato pravilo prostega potapljanja je - NIKOLI SE NE POTAPLJAJ SAM! Pri ribolovu pa velja še to, da je potrebno imeti nož vedno pri roko in to tako, da ga v vsakem trenutku lahko dosežeš z obema rokama.

Vabljeni k branju slikovite zgodbe Japca Jakopina, ki se je med ribolovom zapletel v ribiško vrv na dnu morja.

13 sekund

Najlepši jonski otok je Zakintos, je pomislil. 

Po štiridesetih poletjih, ki jih je preživel na Hrvaškem, je zadnjih osem odjadral v Grčijo. Na Kornatih, prav na hrbtu vzpetine nad  zalivom, ki ga je imel najrajši, so gasilci s helikopterjem spustili v gorečo travo dvanajst mladcev. Ni si znal predstavljati, da bi zvečer poležaval na palubi svoje jadrnice in obenem zmogel odgnati lebdeče duhove nad ožganim hribom – nevidne in neme priče človeške brezumnosti. 

Zdaj je tukaj, na kraju, kjer se Zakintosa skoraj dotika otoček Svetega Janeza. Vmes je povsem ozek, a globok preliv z ostro čerjo na sredini. Severna stena otoka se strmo spušča v globino, in obenem je tu morje vedno valovito zaradi popoldanskega mornika. Odbiti valovi ob srečanju s prihajajočimi naredijo zoprne križne valove, neudobne za prostega potapljača. Ampak lepota in bogatstvo podvodnega sveta sta prav tu najbolj privlačna na celem otoku.

Umiril se je, in se kljub gibanju zaradi valov poskusil prepustiti morju, da bi si lahko počasi predihal pljuča, kri in tkiva. Vedel je, da je to njegov zadnji potop ta dan – in upal, da se bosta z Jakobom vrnila na barko z ribo.  Če se je hotel sprostiti, ni smel misliti na nič , na prav nič. To ni enostavno, z vseh strani se ti vrivajo misli, tudi take, ki vsebujejo skrbi in strahove . Tem je treba še posebej preprečiti, da ti vdrejo v zavest.  Ampak: morje je del njega in on je njegov del, modrina pod njim ga je vabila in vedel je, da pod gladino zares živi – prav kakor sto metrov globoko natanko čutiš, kako ti utripa srce in kako ti kri teče po žilah. 

In morje spere in odplakne vse skrbi, ter umakne - vsaj začasno - vse grenkobe življenja iz zavesti. Tudi globoke rane, ki so jih pustili  ustrahovanje, izsiljevanje, laži, grožnje in sprenevedanje ljudi - ki so bili njegovi partnerji - so v morju čudežno izginile.

Pljuča si je napolnil do zadnjega kotička, si na silo potisnil še nekaj polnih lic zraka v prsni koš in se potopil – počasi, kot je pred štiridesetimi leti videl izginiti pod površino morja Jožeta Turka. V desnici je držal dobro staro Ministenko, ki ga je spremljala že vsaj od takrat. To je bila podvodna puška stare šole, »zrakarica« , zanesljiva, natančna in neuničljiva. Kot vse ostale dele njegove podvodne opreme jo je negoval in čuval ljubosumno – skoraj ljubeče. Posebej občutljiv je bil na dihalko trocevko, ki mu jo je – unikat – pred mnogimi leti v Aix-en-Provence podaril Monsieur Tubà . Stari mož se je celo življenje ukvarjal z dihalkami, in je vedel, da je njegova trocevna dihalka najboljša na svetu – čeprav je nihče ni hotel ne izdelovati ne kupiti. 

Obenem s puško je v desnici držal tudi podvodno svetilko, saj je levo roko potreboval za izenačevanje pritiska. Svetilko je vedno držal za telo, in ni nosilne zanke nikoli nosil okrog zapestja. To so ga naučili podvodni lovci že zdavnaj, saj je ta vrvica, zapletena v karkoli, že stala življenje potapljača. Bolje je, da prideš samo ob svetilko, ki ti včasih uide iz rok. Kakor takrat na Dolgem otoku, ko je prijatelju padla pod steno, in ga je stalo še prerezanega živca na palcu leve roke. Tega so presekali kot britev ostri zobje ujete murene na puščici – ki mu jo je kolega po nerodnem med nadihovanjem prislonil na roko. Vsi so poznali tudi grozovito zgodbo s srečnim koncem , ko je Plavčita ustreljeni stokilski tunj bliskovito potegnil v globino. Zapestna zanka njegove podvodne svetilke se je zapletla v vrvico, ki puščico povezuje s puško – in samo dejstvi, da je imel nož pritrjen na potapljaškem pasu (in ne na nogi), in da so njegovi, s smrtno grozo prežeti možgani delovali brezhibno, sta ga rešili iz modrega brezna. 

Počasi se je spuščal navzdol proti kamnu, in kmalu mu ni bilo treba več plavati. Na pasu je imel samo dva kilograma svinca , vendar je bilo to za tenko triatlonsko obleko dovolj, in je bil na kakšnih osemnajstih metrih že brez vzgona. Prepustil se je prostemu padu, ki ga je, najprej prav počasi, potem pa vedno hitreje, vlekel navzdol. 

Spustil se je na globlji del skale, bolj oddaljen od stene otoka, kamor so se pri prejšnjem potopu umaknile ribe. Obenem je prej tudi videl, kako se s plitvejšega roba kamnite gmote vleče protim obali tenka prozorna ribiška vrvica. Tja ne sme. Svetilko je preprijel v levo roko in jo prižgal. »Kamen« je bil širok  kakšnih šest metrov in dolg morda osem : poševno prislonjen na podvodno strmino je pod seboj ustvaril številna skrivališča za ribe. 

Njegov načrt je bil jasen : od najbolj skrite in globoke točke špranje pod kamnom bo počasi plaval okrog njega, in ugotovil, kam so se umaknile ribe. Ujel bi rad enega od večjih kavalov, ali pa, z malo sreče, dvokilsko kirnjo, ki se mu je prej skrila.  Ena riba je povsem dovolj, da se najé cela družina – in da bo naslednje leto v tem podvodnem »frižiderju« še vedno polno število ribjih repov.

Pokrajina pod kamnom je bila pravi labirint: prepredena z razpokami, rokavi in skritimi žepi. Prav počasi je napredoval okrog kamna. Diodna luč je odlično razsvetljevala temačne predele pod skalo : ribe so se boječe umikale proti zgornjemu delu kamna.  Vedele so, kdo je pošast, ki jim sveti po hiši – ta kraj so podvodni lovci zagotovo dostikrat obiskali, čeprav leži več kot dvajset metrov globoko. 

Počasi je plaval okoli skale, in ves čas pozorno opazoval špranje pod njo. Zdaj je že skoraj sklenil krog, in malce nejevoljen ugotovil, da se bo na površino vrnil brez ribe. 

»Jakob bo razočaran«, je pomislil. 

Nič, moram še pregledati zadnji meter – tak trud je vedno poplačan, in to je tudi naloga dobrega lovca. 

Skozi neoprensko obleko je začutil , da mu nekaj drsi stegnu in potem po mečih. Nekakšna dolga alga ali podvodna trava mora biti – samo malo močneje zaplavam, pa bom skozi. 

Tisto, kar je čutil po levi nogi, ga je naenkrat stisnilo in ustavilo – kljub močnemu udarcu z plavutmi se ni več premikal. Sunkovito se je zasukal nazaj na desni bok in iz ležečega položaja pokonci. 

Okrog leve plavuti, meč in stegna je imel ovito zategnjeno, skoraj nevidno staro ribiško vrvico.

»Laks!«

»Nič hudega, odplesti jo bo treba, in morda bom moral sneti plavut«, je pomislil.

Zgrbil se je, in skrčil levo nogo : z levo roko je segel navzdol.  V roki je držal še vedno prižgano svetilko – in v trenutku je začutil, da tudi te roke ne more več premakniti. Prozorna ribiška vrvica je bila ovita tudi okrog levega zapestja in zanke s plastično kroglico svetilke , ki jo je držal v roki.

Ukrepati je treba takoj : podvodno puško je stisnil med koleni, z osvobojeno desnico zagrabil vrvico, ki ga je oklepala, in z vso močjo potegnil.

Laks se je napel , iz prerezanega desnega mezinca se je pokadil za oreh velik oblaček krvi.  

»Nož je v čolnu pri Jakobu«, mu je brez jeze, razočaranja ali spremenjenega tona povedal notranji glas.

Nehote se je ozrl navzgor. Dno gumijastega pomožnega čolnička se je zibalo nedaleč od mesta, kjer se je potopil. Jakob čaka. Maske nima, niti plavuti. Ko bo začutil, da očeta predolgo ni na površje, ne bo mogel storiti ničesar.  Verjel bo v čudež, čakal še naprej... Ati ga ni še nikoli pustil na cedilu. Čez dolgo časa bo opazil, da ima posušeno grlo , zajokal bo, tiho.  Padel bo mrak, in zazeblo ga bo. Vžgal bo izvenkrmni motor in se počasi odpeljal , morsko miljo proč , v zaliv, kjer je zasidrana jadrnica. Z vedno večjo kepo v želodcu bo premišljeval, kaj bo rekel , ko ga bo mama , zaskrbljena postava na kljunu barke , vprašala : 

»Kje pa je ati?« 

Sinček ne bo zmogel odgovora. Ugasnil bo motor ob barki in v čolničku sedel s sklonjeno glavo.

Stisnilo se mu je srce : »Tega jim ne morem narediti«.  

Spomnil se je svojega podvodnega tovariša, Jureta, ki ga je desetletja nazaj pred Pineto s pogledom iz barke dolgo iskal po obzorju, preden je v blesku zahajajočega sonca uzrl njegovo potapljaško bojo : in glave ni bilo ob njej niti čez nekaj minut. Do zadnjega trenutka je upal, da ne bo uzrl prizora, ki ga je čakal na dnu morja pod bojo:  Jure je ležal z obrazom  navzdol v morski travi s podvodno puško v desnici,  in po hrbtu in vratu so mu zijale globoke rane , ki že nekaj časa niso več krvavele. Pustil jih je  ladijski vijak  italijanska jahte.  Kot zdravnik je v trenutku vedel, da je njegov tovariš mrtev. In prav  v tem istem trenutku mu je možgane prešinila brezmejno boleča misel : kako bo pogledal v oči njegovi ženi in hčerkicama?

Nevidna in neskončno močna poliamidna vrvica ga je držala vedno bolj trdno in odločno.

Ampak Vele, najboljši potapljač njegove generacije, se je rešil! Na vhodu puljskega pristanišče se je več kot trideset metrov globoko zapletel v staro ribiško mrežo. Ko se je z mirnostjo in preudarnostjo genialnega matematika rešil iz nje, nog ni več čutil. Zamahi rok državnega prvaka v plavanju so ga potegnili do površja, živega, čeprav je potreboval pol ure, da je lahko zlezel v čoln. Rekel je : »Nikoli se ne potapljaj sam!« . 

Od takrat je minilo petinštirideset let, in še vedno gre na podvodne izlete zmeraj sam. Prav kakor potapljaški prijatelji kot Rok ali Tomo, ki se niso vrnili domov…

Nov preblisk ga je vrnil dober ducat let nazaj v Piranski zaliv, ko je s samozavestjo mladega bedaka (čeprav ni bil ne eno ne drugo) odmotaval okrog kobilice nove jadrnice zapleteni  špinaker. Znašel se je v oblakih bele tkanine, in tanka nerjaveča jeklena pletenica v robu jadra, ki so ga  njegovi prijatelji na krovu barke hrabro vlekli navzgor,  ga je z zanko čez prsi prikovala na kobilico. Tudi takrat je bil prepričan, da je konec – in vendar se je nekako izmotal in, napol zadušen, pomolil glavo na zrak. 

»I’m taking the time for a number of things

that weren’t important yesterday«. 

Butli, ššššc, ne zdaj, skoncentrirati se mora.

Pomislil je : »Kakšen samoten kraj…«.

S kotičkom očesa se  je, skoraj naskrivaj, ozrl v globino, ki se je odpirala onkraj skale. V njej so se nejasno risali zlovešči skalni pomoli. Prešinilo ga je :

Smrt me oprezuje s stolpov v Kordobi.

Vedno si sam, posebej še takrat, ko ti gre res za nohte. Mame ni več... Ozrl se je še navzgor : večerni žarki so pošiljali poševne pramene skozi kristalno morje v njegove oči. Hmm... vse je res:

»Vsakdo sam stoji v srcu zȇmlje, 

s sončnim žarkom prebodèn. 

In je takoj večer.«

Jasno, umreti ni kakšna posebnost, kot je napisal Jesenin v svojem poslovilnem pismu. Navaden , banalen konec ...  kot milijoni rib, delfinov, želv in drugih morskih bitij vsakega dne.

Ampak ne:  potrtost je razkošje, ki si ga ne more privoščiti. Ne zdaj. Če skloni glavo samo za milimeter, bo po njem. Kot je rekel stric Ivan : »Samo se nemojte, deco, života bojati!«

Pa bo lahko? Ni več najmlajši. V petinšestdesetem letu je sicer v boljši formi kot njegovi sošolci, ampak mišice izgubljajo moč. Vedno bolj neroden in manj gibčen je. Sklepi hitro izgubljajo gibljivost, kar najbolje - in natančno - občuti vsako jutro pri oblačenju, in kadar si natika plavuti. Spomin ga vse bolj pogosto, sramotno in izdajalsko,  izda.

Mora!

S prosto desno roko je prijel svetilko in jo izvlekel iz stisnjenega levega zapestja.  Tako je leva roka postala ožja in jo je lahko počasi izvlekel iz zategnjene pasti ribiške vrvice. Zdaj se je lahko zasukal okoli svoje osi v levo,  snel dolgo plavut z leve noge in izvlekel levo stegno, meče in stopalo iz sproščene zanke.  Prav previdno se je dvignil za kakšen meter in si spet nataknil levo plavut. Z dolgimi zamahi je odplaval navzgor. Pod površino je pogledal na uro: dve minuti in tričetrt. Zaplet je najbrž trajal kakšnih trinajst sekund. 

Brez besed se je zvlekel na čolniček.

»Imaš kaj?« je vprašal Jakob. 

»Nič. Greva«. Potegnil je za vrvico motorja in odplula sta v zaliv nazaj na barko. 

Sonce je bilo nizko, medlo je sijalo skozi tenko kopreno.

Prav ta čas je tisoč milj bolj proti zahodu morski tok, počasi in neslišno, ampak neustavljivo in daleč pod površino morja, nosil samotno in negibno telo Natalije Molčanove, nosilke enaištiridesetih svetovnih rekordov v prostem potapljanju. Same. Pravzaprav se je dalo razločiti samo obraz, roke in stopala. Poteze njenega obraza so postajale vse bolj zabrisane. Ni se vedelo, ali zaradi vse večje globine morja,  ali zaradi tega, ker se je dan bližal svojemu koncu. 

Este lugar solitario. 

+++++++++++++++++++++++++++++

Citati iz pesmi: 

In je takoj večer, Salvatore Quasimodo, v prevodu Cirila Zlobca

Vitezova pesem, Federico Garcia Lorca, v prevodu Antona Gradnika