Intervjo z Alenko Artnik, svetovno prvakinjo v prostem potapljanju

Alenka Artnik in Samo Jeranko, Turčija 2017

Z Alenko Artnik sva se prvič spoznala leta 2012. Bilo je tik pred njenim nastopom na bazenskem državnem prvenstvu v prostem potapljanju. Pristopil sem zraven, ko je nekoliko nervozno postopala levo in desno ob robu bazena. Dejal sem ji, naj se ne obremenjuje in le ponovi tisto, kar je že naredila na treningu. Hkrati pa sem ji z nasmehom na obrazu pripomnil, da je prava lepota prostega potapljanja v globinskih disciplinah. Nekaj minut zatem je postavila svoj prvi državni rekord. Štiri leta kasneje je svojo potapljaško kariero preusmerila v morje in osvajanje globin. Danes je Alenka Artnik trikratna svetovna in dvakratna evropska prvakinja ter lastnica dveh svetovnih rekordov. Kakšni sta njeni športni in življenski poti si preberite v spodnjem pogovoru.

Tvoji rezultati v zadnjem letu so naravnosti izjemni. Postala si evropska in svetovna prvakinja ter temu dodala še zgodovinski potop na globino sto metrov. Kako se je tvoja pot potapljanja v globino sploh začela?

Leta 2015 sem svoje življenje posvetila prostemu potapljanju. Kljub temu, da sem pred tem že štiri leta trenirala v bazenu in tam postavila številne državne rekorde, se je vse skupaj pričelo v Komiži na Visu. Tam sem se udeležila delavnice pod okriljem najboljše proste potapljačice vseh časov, Rusinje Natalije Molchanove. Vzela me je pod svoje okrilje in z menoj delila znanje različnih tehnik prostega potapljanja, ter morda še pomembneje, svojo življensko filozofijo. Po dveh tednih se je ta izkušnja bridko končala, ko Natalija za nekaj dni odpotoval v Španijo in se tragično ponesrečila. To me je zelo potrlo, hkrati pa sem začutila nekakšno poslanstvo, da še bolj odločno vztrajam na svoji življenski poti. Jeseni istega leta sem se preselila v Egipt, kjer sem v mestu Dahab pričela z resnimi in sistematičnimi treningi potapljanja v globino.

Uživanje v podvodnem svetu

V Egipt si prišla kot odlična bazenska tekmovalka, a večini prehod iz bazena v morje ne uspe v takšni meri kot je tebi. Sam vidim globinsko potapljanje kot eno najtežjih športnih panog saj združuje tehnične elemente, sposobnost zadrževanja sape, moč, izredno gibljivost, sproščenost in samozaupanje. Kateri izmed teh elementov ti je vzel največ časa?

Na začetku vsekakor izenačevanje tlaka. Pred prihodom v Egipt se nisem uspela potopiti globlje od 60m, saj me je zaustavilo izenačevanje. Tam pa sem postopoma pričela osvajati napredne tehnike izenačevanja, ki so mi hitro odprla vrata do večjih globin. Pol leta za tem sem se potopila -90m.

Ali si od takrat do danes kaj spremenila način izenačevanja tlaka? Kakšno tehniko pravzaprav uporabljaš?

Tako kot večina prostih potapljačev uporabljam »mouthfill« tehniko izenačevanja. Na globini 28m napolnim usta z zrakom, ki ga nato z jezikom postopoma prestavljam skozi Eustahijeve cevi v srednje uho in s tem izenačim tlak. S časoma sem opazila, da postajam vedno bolj sproščena in posledično je tudi izenačevanje mnogo lažje. Dogaja se mi celo to, da lahko še dvajset metrov po zadnjem izenačevanju na velikih globinah ohranjam odprte Eustahijeve cevi in se s tem izgonjem bolečinam v srednjem ušesu. Tako v letošnjem letu tudi pri potopu na sto metrov nisem imela težav z izenačevanjem.

Kaj pa moč, sposobnost zadrževanja sape in pa gibljivost, koliko časa posvetiš temu?

Menim, da v kolikor se redno potapljam ne potrebujem vsakodnevnega raztezanja. Drugače je s specifičnim treningom zadrževanja sape. Tega opravljam tako na suhem kot tudi v bazenu. Vsaj dvakrat tedensko v bazenu izvajam vaje, s katerimi simuliram potope na velike globine. Prav tako na suhem zadržujem sapo ob hoji v hrbi in izvajanjem vaj za moč. A temu sem se posebej posvetila šele lansko leto, ko sem se pripravljala na potop s stereo plavutmi. Opazila sem, da mi pri povratku na površino zmanjkuje moči. Jasno je postalo, da v kolikor želim globlje, moram ojačati noge. Pričela sm s hojo v hrib ob zadrževanju sape.

Zlata medalja na evropskem prvenstvu v Turčij

Letos sva več kot en mesec skupaj trenirala in tekmovala na CMAS evropskem prvenstvu v Turčiji. Zame se žal ni končalo po načrtih, ti pa si suvereno osvojila dva naslova Evropske prvakinje. Ko sem te opazoval pri treningih in kasneje na tekmovanju sem imel občutek, da imaš pri vseh potopih še ogromno rezerve. Prav tako si bila čustveno in mentalno izredno čvrsta. Kakšna so osnovna načela, ki jim slediš pri treningih in kasneje na tekmovanjih?

Prvo si zadam cilj in pripravim plan, ki me pelje do njega. Ko je ta pripravljen, ne želim odstopati od njega. Vsak potop želim opraviti maksimalno, se mu popolnoma posvetiti in ne glede na pogoje v morju opraviti zadano globino. Vseeno je varnost na prvem mestu, zato izjemoma plan tudi prilagodim. Na drugi strani pa ne želim, da me treningi omejujejo v vsakdanjem življenju. Vsak trenutek želim uživati v polni meri in deliti srečo s prijatelji. S tem srkam pozitivno energijo iz okolja, zato se v veliki meri izogibam tistim, ki mi ne odgovarjajo. Temu sledim tudi na tekmovanjih. Z leti sem postala bolj zrela oseba, predvsem pa maksimalno zaupam vase. Vseeno pa opažam, da sta telo in um dva različna sistema, ki morata delovati v hramoniji. Zato je ključno, da s svojimi mislimi in dejanji to tudi dosežemo.

Uspešne nastope v zadnjih leti nizaš enega za drugim. To pomeni, da ti niso naključje, temveč so plod dolgoletnega dela, ki je verjetno sestavljen tako iz veselih kot tudi žalostnih izkušenj. Kaj si se iz njih naučila?

Res je. Moje otroštvo je bilo daleč od rožnatega. Odraščala sem ob starejšem bratu, ki je bil odvisnik in je zaradi posledic drog tudi kasneje, žal mnogo prekmalu, umrl. Tudi mamo sem izgubila mnogo prezgodaj, žal na koncu tudi očeta. Ostali sva sami s sestro. A življen

Zlata medalja in svetovni rekord v kategoriji bi-fins

je te nikoli ne postavi pred preizkušnje, ki jim ne moreš biti kos. Dolga leta sem trenirala kajak in kanu na mirnih vodah ter nato pri tridesetih zaplavala v svet prostega potapljanja. Vse dosedanje izkušnje so v meni povečale ljubezen do življenje. Cenim vsak trenutek, ki mi je dan in nič ne jemljem kot samoumevno.

Zdi se mi, da danes srečujem vse več ljudi, ki v življenju počnejo stvari, ki jih ne osrečujejo. Kako dolgo meniš, da lahko ljudje vztrajajo v nečem takem?

Slej kot prej se takšna pot zaključi z boleznijo ali situacijo, ki jo kasneje močno obžalujejo. Ignorirajo svoje telo, čustva in okolico. Najhuje pa je, da se ta negativna energija širi tudi na okolico. Sama sem to prekinila dve leti nazaj in šele danes vidim, kako napačna je bila pot po kateri sem hodila v preteklosti. Vsak trenutek, ki ga zivimo je izredno darilo in nic ni samoumevno. Zatorej ga probajmo zivet cimbolj polno in prisotno.

Kje se vidiš v prihodnosti, imaš še željo po tekmovanjih?

Vedno manj. V zadnjem obdobju sem dosegla ogromno, vse kar mi manjka je absolutni svetovni rekord v disciplini s plavutjo. A tudi s tem se ne obremenjujem. Če bo možnost, jo bom vsekakor izkoristila. Za to potrebujem sponzorje, ki bi me pri tem podprli. Zdi pa se mi, da je priti do njih skoraj težje kot do rekorda 😀

Alenka v svojem najljubšem okolju

To pomeni, da puščaš odprta vrata ostalim projektom. So ti vezani na prosto potapljanje?

Vsekakor. Želim si deliti svojo izkušnjo med ostale in to bi mi dalo največje zadovoljstvo. Prosto potapljanje vidim kot orodje, s katerim bi lahko pomagala ostalim pri doseganju zastavljenih ciljev ali zgolj spremembi življenskega sloga. Ne bi me presenetilo, če bi s čim takim pričnem že zelo kmalu. A vseeno potrebujem še nekaj znanja in izkušenj na tem področju. Zato prvo planiram opravljanje certifikata za inštruktorico prostega potapljanja.

Samo Jeranko

Photo credit: Kalindi Wijsmuller, Daan Verhoeven, Samo Jeranko