V poletnih mesecih se v vsakem prebudi vsaj »kanček« strasti do morja in odkrivanja morskih globin. V mnogih ta ljubezen preraste v dopustniški konjiček, ki združuje jadranje, plavanje pod vodo in podvodni ribolov. Kljub temu da to navadno niso aktivnosti, ki bi jim med letom posvečali veliko pozornost, si želimo biti uspešni in varni. Ravno zato je poznavanje osnovnih pravil varnega prostega potapljanja nujno za vsakega izmed nas.
1. NIKOLI SE NE POTAPLJAJ SAM
Zelo kratek čas, ki ga lahko pod vodno gladino preživimo brez dihanja, zelo zmanjša možnost preživetja v primeru težav. Prisotnost partnerja je zato nujna! To pa ne spremeni dejstva, da smo za preprečevanje nesreč odgovorni zlasti sami. Če se želimo izogniti izgubi zavesti in tragičnim posledicam le-te, je poleg pravil, zapisanih v nadaljevanju, treba upoštevati tudi naslednja pravila:
• pred potopom odstrani dihalko iz ust;
• v globine napreduj postopoma;
• ob uporabi uteži je nujna nevtralna plovnost na 10 m;
• redno vadi temeljne postopke oživljanja.
Dihanje je refleks, ki se pri krajši izgubi zavesti izzove v trenutku, ko so dihalne poti na suhem. Ko ponesrečenca dvignemo na površino, mu z obraza odstranimo masko in dihalko. Vdih najlažje vzbudimo z draženjem receptorjev, ki se nahajajo okoli ustnic, nosnic in oči. To naredimo s pihanjem v obraz, nežnim trepljanjem po glavi in jasnimi vzkliki: »Dihaj, dihaj, dihaj!« Če izguba zavesti traja manj kot minuto, lahko že s tem dejanjem ponesrečenca vrnemo k zavesti. V nasprotnem primeru je treba začeti s temeljnimi postopki oživljanja: dva vpiha v usta in 30 masaž srca, kar ponavljamo ciklično.
2. DIHANJE
Dihanje pomembno vpliva na uspešnosti naših potopov. Pri prostem potapljanju je dihanje razdeljeno na tri stopnje. Osnovni cilj prve stopnje je regeneracija in sproščanje pred potopom, druge maksimalni vdih in tretje dihanje po potopu. S stališča varnosti sta ključni prva in tretja stopnja. Ob pripravi na potop je treba telesu omogočiti dovolj časa, da se ravnovesje plinov umiri. Zato je minimalen čas, ki ga posvetimo temu, dvakratnik časa trajanja predhodnega potopa. Režim intenzivnega dihanja, ki mu pravimo hiperventilacija, je največja nevarnost, ki se pojavi ravno v tem delu priprave na potop. To je izredno nevarna tehnika, ki vodi v izgubo zavesti brez kakršnih koli opozorilnih znakov. Da se temu izognemo, poskrbimo, da je izdih dvakrat daljši od vdiha, hkrati pa za dihanje uporabimo le trebuh in ne celotnega prsnega koša.
Prvi izdih po potopu je vedno na površini. Nedejavno izdihnemo približno polovico zraka v pljučih, temu pa sledi serija hitrih globokih vdihov in nedejavnih izdihov. To ponavljamo vsaj petnajst do dvajset sekund po potopu. Razlog za to je v dejstvu, da doseže kisik najnižjo raven v telesu ravno petnajst sekund po prvem vdihu. Osredotočenost na prvih nekaj vdihov lahko prepreči več težav in je eden ključnih preprečitvenih varnostnih ukrepov.
Ostane nam še zadnji vdih pred potopom, z njim napolnimo pljuča. Zrak v pljučih nam služi kot zaloga kisika in pomožna prostornina zraka, uporabljamo ga za izenačevanje tlaka v srednjem ušesu. Maksimalni vdih vedno začnemo z nedejavnim izdihom, ki mu sledi globok vdih s trebuhom in prsnim košem. Prostornina zraka, ki ga lahko zajamemo, pa je odvisna od prožnosti prsnega koša in obvladovanja trebušne prepone in medrebrnih mišic, ki sodelujejo pri dihanju.
3. IZENAČEVANJA TLAKA
Izrazita bolečina, ki se pojavi v ušesih takoj, ko zaplavamo proti morskemu dnu, je posledica naraščajočega tlaka v okolici. Le-ta naraste za eno atmosfero vsakih 10 m. Temu sledi preoblikovanje vseh z zrakom napolnjenih organov (srednjega ušesa, sinusov, maske in pljuč). Prostornino zraka v prvih treh med potopom izenačujemo, medtem ko v pljučih to ni mogoče.
Srednje uho in sinuse izenačujemo sočasno. To se zgodi, ko s posebnim »manevrom« potisnemo zrak iz ustne votline po evstahijevi cevi v srednje uho. Za to se je treba najprej prijeti za nos in pihniti skozi njega. To lahko dosežemo z »izdihovanjem« zraka v pljučih ali premikanjem zadnjega dela jezika proti mehkemu nebu ustne votline. Na oba načina ustvarimo pritisk, ki odpre evstahijevi cevi ter s tem omogoči pretok zraka v srednje uho.
Glavno pravilo izenačevanja tlaka je, da prvič izenačimo tlak že na površini, potem pa ritmično in nežno izvajamo »manever« izenačevanja, ne da bi izpustili nos. Težave se pogosto pojavijo, kadar izenačujemo na silo. To lahko vodi do poškodbe in v skrajnem primeru do predrtja bobniča.
4. PREHRANA IN HIDRACIJA
Tako kot pri vseh aktivnostih tudi pri potapljanju potrebujemo energijo. Energijo v telo vnesemo s pravilno prehrano, čeprav moramo paziti, da se hrana v času potapljanja ne prebavlja. Poskrbimo, da užijemo zadnji obrok najmanj tri ure pred začetkom potapljanja. Obrok naj bo lahek, sestavljen iz lahko prebavljivih hranil, kot so riž, testenine in kuhana zelenjava. Kadar se na potapljanje odpravljamo zjutraj, naj bo zajtrk preprost, sestavljen iz ovsenih kosmičev in brez mlečnih izdelkov. Namesto kravjega mleka uporabimo riževo ali mandljevo mleko.
Popolnoma drugače pa je glede hidracije. Med potapljanjem neprestano izgubljamo tekočino. Skoraj po vsakem potopu moramo opraviti malo potrebo (le-to je povezano s potapljaškim refleksom). Iz telesa poleg tekočine izločamo tudi elektrolite in minerale, ki so ključni za naše delovanje. Nevarnost se skriva tudi v lažnem občutku, ki nam ga dajejo neprestano mokre ustnice, zaradi česar ne občutimo žeje. Ravno zato je treba dosledno in redno piti vsaj en liter tekočine na uro z dodanimi elektroliti in minerali. Najpreprostejša izotonična mešanica je kombinacija vode, limone in soli.
5. TRENING NA SUHEM
Najpogostejša vprašanja so povezana s treningom na suhem. Res je, tudi na tak način lahko izboljšamo uspešnost svojih potopov – osnova je vedno dobra splošna športna kondicija. Pridobimo jo lahko s tekom, hojo v hrib, kolesarjenjem … Za tiste bolj svojevrstne treninge prelistajte nekaj literature, saj se pogosto zgodi, da vložimo veliko energije, učinek pa je manjši od pričakovanega. Moj nasvet vedno temelji na rednem izvajanju razteznih in dihalnih vaj ter občasnih treningih zadrževanja sape. Najpreprostejši trening lahko opravimo med hojo, na sobnem kolesu ali leže na naslanjaču. Vajo izvajamo 20 min, poskušamo čim dalj zadrževati sapo, počitek pa naj predstavljajo le trije vdihi. Intenzivnost povečujemo z večanjem števila korakov ali obratov kolesa, s tem pa povečujemo čas brez dihanja.
Samo Jeranko